Drevo
Rad bi vedel, kako drevo ljubi,
sonce, zvezde, veter, viharje,
tiha jutra, megleno barje,
pripoved ptic, večerne zarje.
Rad bi čutil, kako drevo snubi,
razvejano med nebom in zemlje,
vsak nov dan za dih spremenjeno,
vsako leto znova rojeno.
Rad bi slišal, kako se zasmeje,
ko mu ptice naselijo veje,
ko ga zjutraj sonce pogreje,
ko svež veter v krošnjo zaveje.
Rad bi začutil, kako zadrhti,
ko ga zima ogrne v belo,
ko spomladi zeleno šumi,
rad bi videl njegove oči.
Tomaž Pengov, Biti tu (1992)